Pojavnost polglasnika v slovenščini je nadvse zanimiva tema, saj ta znatno variira od narečja do narečja, v zbornem jeziku večinoma lahko govorimo o njegovi predvidljivosti, nekaj pa je tudi priložnosti, ko je polglasnik v korenu besede in se z njim prestavi tudi v morebitno izpeljanko. Včeraj, ko so kristjani po vsem svetu praznovali cvetno nedeljo, lahko na radiu in televiziji ter v drugih situacijah, ko je v rabi knjižna slovenščina, slišimo naslovni scenarij. Kdaj in zakaj v slovenščini stoji polglasnik? Odgovor na to vprašanje bom razdelal v več objavah, danes se posvetim polglasniku v korenu besed in v besedah, izpeljanih iz le-teh.
Za uvod se mi zdi pomembno ponovno opozoriti, kaj naš knjižni jezik pravzaprav je, pa najsi govorimo o zapisanem ali o govorjenem.
Zelo na kratko – nihče se ne rodi v knjižni jezik, ta ni nobenemu Slovencu materinščina! Naš pravi materni jezik je narečna podskupina, ob kateri smo odraščali. Specifika umeščenosti knjižnega jezika med – po eni strani – večino narečnih skupin, in po drugi, hkrati v nobeno, ga dela premišljeno sredstvo premeščanja jezikovnih gabaritov, ko pač situacija to od govorcev predvideva (javni in uradovalni govorni sistem, tudi govor medijskih občil). Povedano drugače in konkretno – ko v registru pravorečja naletimo na pravilo za govorno realizacijo, ki nam ni blizu, češ “pri nas doma tako ne govorimo”, je ta argument prazen, saj pri nikomur doma (upam…) ne govorijo knjižne slovenščine. Na očitek, da pa je knjižna slovenščina pravzaprav ljubljanščina, so pred leti jedrnato odgovorili v Jezikovni svetovalnici, zato kopiram ta del njihovega pojasnila:
“Podobno kot na nemški javni televiziji uporabljajo standardno nemščino (hoch Deutsch, […]), velja, da se zlasti v javnih govornih položajih uporablja knjižna slovenščina. Ta ne temelji na vsakdanjem govoru mesta Ljubljane – če bi, bi nemara imeli polglasnike tudi v besedah, kot so bràt, mìš ali kùp – niti ne temelji na govoru katere druge pokrajine. V veliki meri se je, poenostavljeno rečeno, skozi čas oblikovala kot dogovorna različica na podlagi več narečnih oziroma nadnarečnih govorov, resda predvsem, a ne izključno osrednjeslovenskih. Knjižna slovenščina je danes v tem smislu od narečij ločen jezikovni sistem, ki biva in se tudi razvija, spreminja v skladu z lastnimi smernicami. Najpogosteje jo slišimo na javnem radiu ali javni televiziji, priučimo pa se je v procesu šolanja.”
(Janoš Ježovnik, Tanja Mirtič, Carmen Kenda-Jež, Nataša Gliha Komac, Mojca Kumin Horvat, Tina Lengar Verovnik, januar 2022: Polglasnik in knjižni jezik. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/5611/polglasnik-in-knji%C5%BEni-jezik?_=1774776083946, dostop 29. 03. 2026)
Polglasnika v slovenščini v prostem zapisu ne izkazujemo s posebno črko (fonetično ga prikažemo s simbolom Ə), marveč njegov obstoj predvidevamo v specifičnih jezikovnih situacijah. Najpogosteje ga govorno realiziramo na mestu, kjer zapišemo črko E (kratek in širok È) ali ob mestu, kjer zapišemo črko R (sklop polglasnika in zvočnika ƏR). Danes o (nezaključenem) naboru besed, ki v korenskem zapisanem E gostijo izgovorjeni polglasnik.
[MÈGLA in MEGLÀ]
[TÈMA in TEMÀ]
[STÈZA in STEZÀ]
[DÈSKA in DESKÀ]
[STEBÈR tudi STÈBER]
[ČEBÈR tudi ČÈBER]
[SÈMENJ in SEMÈNJ]
[PEKÈL tudi PÈKEL]
[BÈZEG in BEZÈG]
[DÈŽ]
[PÈS]
[SÈN]
[KÈS]
Nova izdaja Pravopisa 8.0 pa v točki 89/2 navaja:
“Nekdaj na pogovorni jezik omejena izreka širokega e namesto polglasnika, ki je povezana tudi s spremembo naglasnega tipa, je danes sprejemljiva tudi v manj formalnem knjižnem jeziku: deska [də̀ska/dəskà in dêska], megla [mə̀gla/məglà in mêgla], tema [tə̀ma/təmà in têma]. Tako še čeber, skedenj, steber idr.”
(dostop 29. 03. 2026, https://pravopis8.fran.si/cms/ccws/532#s-07-02-03-03-01)
Torej je v teku predlog, da se v manj formalnem knjižnem jeziku dopušča tudi E-jevska realizacija zgoraj navedenih besed.
Knjižni jezik pa v tem poglavju opozarja še, da se ta etimološki polglasnik ohranja tudi v – iz zgoraj navedenih besed – izpeljankah. Primeri:
[MÈGLENKA]
[TÈMAČEN]
[STÈZICE]
[DÈSKANJE]
[STÈBRIŠČE]
[ČÈBRIČEK]
[SÈMNJAR]
[PÈKLENŠČEK]
[BÈZGAVKE]
[DÈŽNIK]
[PÈSJAK]
[KÈSANJE]
Tudi tu opozarjam na opombo Pravopisa 8.0, tokrat na točko 89/3:
“Pri tvorjenkah se nenaglašeni etimološki korenski polglasnik izgublja, večinoma se premenjuje s širokim e, npr. dež [də̀ž‑] – dežnik [dežník/dəžník], dežnikarica [dežníkarica/dəžníkarica]; kes [kə̀s] – kesanje [kesánje], kesati se [kesáti se].”
(dostop 29. 03. 2026, https://pravopis8.fran.si/cms/ccws/532#s-07-02-03-03-01)
Tako v pravopisni komisiji ugotavljajo, da se omenjeni korenski polglasnik v izpeljankah večinoma izgublja in nadomešča s širokim E.
Za konec pa razjasnimo naslovno zagato. Včeraj smo lahko cel dan poslušali o “cvətni nedelji” in marsikdo je ob tem privzdignil obrvi. V čemu je stvar? V tem, da imamo v slovenščini dva pridevnika, ki se enako zapišeta, a različno izgovorita, saj sta si tudi pomensko različna. Prvi tak pridevnik je [CVÉTEN], ki se nanaša na cvet, označuje torej samostalnik, ki je iz cvetov.
z É [CVÉTNI PRAH] prah iz cvetov
z É [CVÉTNA KITA] kita iz cvetov
z É [CVÉTNI LISTI] listi iz cvetov
z É [CVÉTNI VENEC] venec iz cvetov
Drugi pridevnik pa je [CVÈTEN], pomeni poln cvetja, oziroma cvetoč.
z Ə [CVÈTNI TRAVNIKI] travniki polni cvetja
z Ə [CVÈTNA POMLAD] pomlad polna cvetja
z Ə [CVÈTNO LICE] lice, ki cveti
z Ə [CVÈTNA NEDELJA] nedelja polna cvetja
Omenjeni verski praznik tako izgovarjamo s polglasnikom v korenu pridevnika, saj z njim ne želimo povedati, da je nedelja sestavljena iz cvetov, marveč da je polna cvetja, da (v prenesenem pomenu) cveti, da je torej cvetoča.
