Črko L v slovenščini govorno realiziramo na več načinov, pri čemer pravilnega določa glasovna soseščina. V osnovi ločimo:
1. ZOBNOVENČNI L [npr. LADJA]
2. DVOGLASNIŠKI Ṷ [npr. JABOLKO]
3. MEHČANI L’ [npr. POLJSKI]
V tej objavi se posvečam zobnovenčni izgovorjavi črke L. Izraz “zobnovenčni” se nanaša na pozicijo jezika v razmerju do zob, ko skušamo izgovoriti črko L. Ko konico jezika naslonimo na venec zgornjih zob, lahko artikuliramo zobnovenčni L, kot ga lahko slišimo, denimo v besedi [LADJA].
V katerih situacijah pa naše pravorečje določa, naj se L izgovarja v svoji zobnovenčni različici?
1. PRED SAMOGLASNIKI
Ko L torej stoji pred samoglasniki A, E, I, O, U, se bo izgovarjal v zobnovenčni različici. Sem spada prej omenjeni primer [LADJA],
pravilo pa seveda velja tudi, ko je L sredi beseda [KLAVNICA].
1.1 IZJEMA K PRAVILU 1 – L NA MEJI ZLOŽENKE
Izjema, ki se tiče prvega pravila za izgovor zobnovenčnega L pravi, da se L pred samoglasnikom izjemoma izgovarja dvoglasniško, če stoji sredi zloženke. Torej – če se prva sestavina zloženke konča z L in druga začne s samoglasnikom, bomo L izgovarjali z dvoglasniškim Ṷ. Najpogostejši tak primer je zlaganje besed s “pol-“:
[POLIZDELEK]
[POLODSTOTEN]
2. L PRED ČRKO N
Ko L stoji pred črko N, se izgovarja zobnovenčno. Primer je recimo [IGRALNI AVTOMAT],
pa [PLEZALNA VRV].
Zelo redko lahko slišimo, da bi v teh dveh primerih kdo L realiziral z dvoglasniškim Ṷ, torej [IGRAUNI AVTOMAT]
ter [PLEZAUNA VRV].
Ko pride do pridevnikov, ki so izpeljani iz glagola “voliti”, pa tudi marsikateri šolani govorec pozabi na to preprosto pravilo. [VOLILNA ODDAJA]
je tako često [VOLIUNA ODDAJA],
[PREDVOLILNI MOLK]
pa [PREDVOLIUNI MOLK].
To je seveda narobe. Pravilo je povsem enostavno – ko črka L stoji pred črko N, bomo L izgovarjali kar kot L (torej zobnovenčno) in ne kot Ṷ (torej dvoglasniško).
[VOLILNO OPRAVILO],
[VOLILNI LISTIČ],
[PREDVOLILNO SOOČENJE],
[PREDVOLILNA AFERA].
Obstaja seveda nekaj izjem, ko bomo L pred N govorno realizirali z dvoglasniškim Ṷ. Več jih najdemo med krajevnimi imeni ter v situaciji, ko sklop črk O in L stoji pred črko N istega morfema, o čemer več sledi v prihodnjih objavah. Tu posebej navajam le eno skupino izjem.
2.1 IZJEMA K PRAVILU 2 – L NA MEJI ZLOŽENKE
Tako kot smo videli pri prvem pravilu, ki pravi, da se L pred samoglasniki bere zobnovenčno, razen kadar stoji L na meji zloženke, bomo na isto opomnili tukaj. Vzorec drži tudi takrat, kadar je L zadnja črka v prvi sestavini zloženke, druga sestavina pa se začne s soglasnikom. Najpogostejši tak primer je zlaganje besed s “pol-“:
[POLNOČ]
[POLBRAT]
